Danes nas je pričakal topel sončen dan, kot nalašč za izlet, kar je izkoristilo več kot 50 udeležencev vodenega ogleda od Solkana do Pevme. Prišli so iz Ljubljane, Tolmina in okoliških krajev.

Foto: B. Belingar

Zbrali smo se pred hotelom Sabotin v Solkanu in pot nadaljevali do obrtne cone, za Solkansko livarno, kjer domuje Instrumentational technologies. Tam smo najprej pogledali vilo Nordis grofice Liduške, nato pa smo mimo bivšega kmečkega bloka brez prepustnic prečkali mejo in vstopili na italijansko stran solkanskih polj.

Murve, včasih najpogostejše sadno drevje na Goriškem  lahko dandanes vidimo še ob poti do Pevme, drugje so jih na žalost že posekali. Na Goriškem so se s svilogojstvom ukvarjali še vse do 60. let prejšnjega stoletja. To je bila ena najbolj razširjenih panog, z zaslužkom od nje so si ljudje pomagali, da so bolje živeli. Zato so od 16. stoletja zasajali murve, saj so bili murvini listi hrana za gosenice sviloprejke ali "kavalirje", kakor so jim rekli na Goriškem.

Spomine na svilogojstvo je z nami delila prijazna domačinka.

Po poti nam pogled zaobjame Sveto goro, Sabotin, Oslavje in kostnico, kar nas spomni prve svetovne vojne in Soške fronte. Na drugi strani je Kostanjevica  s cerkvijo, samostanom in grobnico, ki hrani ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Ob francoski revoluciji leta 1830 so kralja Karla X s spremstvom pregnali iz Francije. Zatekli so se najprej na Škotsko, potem v Prago, končno pa so našli zatočišče pri goriškem grofu Coroniniju. Pokopani so na Kostanjevici, zato ta kraj nekateri imenujejo tudi "Mali St. Denis".

Za Kostanjevico se vidi goriški grad, kar nas spomni na 28. april 1001, ko se prvič omenja Solkan v darovnici Otona III., ki je  podaril oglejskemu patriarhu Johannesu polovico kastela ki se imenuje Solkan (castelli quod dicitur Siliganum) obenem z vasjo, "ki se v jeziku Slovanov" imenuje Gorica (Goriza), izdana je bila Ravenni. Kratek pregled zgodovine od goriških grofov do Jugoslavije in že nadaljujemo pot proti Pevmi.

Ogled smo zaključili v parku Pevma, kjer se ob bregovih reke Soče razprostira čarobna pokrajina s peščenimi plažami, kamnitimi obronki, senčnimi zalivi, travnatimi terasami in gozdovi. Tu so tudi klopi in mize, kjer smo si odpočili za povratek proti domu. Gospa Plahuta nam je osvetlila zgodovino Narodnih in trgovinskih domov v zamejstvu ter njihovo vlogo za slovensko zavest.

Za vzdržljive se je nadaljevala rekreacija brez vodenega ogleda v parku Pevma, kjer se vzdolž reke v senci jelš in topolov pot vije mimo mostičkov, ribnika, ki ga napajajo slapovi studenčnih voda in mimo velikih travnikov, ki so posebno primerni za sprostitev. Park ima številne naprave za prosti čas in postanek, predvsem na gričevnatem predelu, kjer se nahajata dve otroški igrišči, klopi, žari za piknike in zasebna jahalna šola, La Remuda. Naturalistične pešpoti z asfaltiranimi cestami in makadamskimi stezicami so označene na tablah pri vhodu in izhodu v park, kjer se začenja »tradicionalna sprehajalna pot«, ki se po stezah spušča v notranjost gozda.

Tekst in foto: Evelin Bizjak