Žal so bili mnogi skozi desetletja zaradi gradbenih posegov prekinjeni in so se, ker je voda spremenila smer, izgubili, nekateri pa še danes bogatijo kraj. Studenci so bili vedno tesno povezani z življenjem solkanskega življa, tako revnih kmetov kot premožnega, tudi plemiškega stanu. V njih so solkanske žene prale perilo. O tem nam pričajo ohranjene fotografije iz časa pred prvo svetovno vojno. Pri studencih so se ljudje srečevali, iz korit so zajemali vodo, ki so jo rabili za kuho, otroci so lovili rake in še bi lahko naštevali.

Nekaj izvirov so nekdanji lastniki obzidali in so se ohranili do današnjih dni. Na severnem delu Solkana, ob Skalniški cesti stoji Palačev izvir. Ime sem mu podal zato, ker je nekoč oskrboval s pitno vodo bližnjo, v letih 1960-65 podrto, graščino-dvorec starim Solkancem poznan z imenom Palač. Vodovodni sistem je bil pozidan po vsej verjetnosti v 18. st. Iz ohranjenih pisnih virov je mogoče ugotoviti, da je leta 1785 vodovodni sistem dovajal vodo v kuhinjo dvorca, hkrati pa je voda služila kot dekorativni element, ker je napajala kamniti baročni vodnjak v graščinskem parku. V tem popisu se omenja več zbiralnikov in kanal s cevmi iz svinca, po katerih je tekla voda od izvira do graščinske kuhinje. Vodovodni sistem so lastniki graščine v stoletjih izpopolnjevali in dograjevali, tako, da je dobil v prvi polovici 19. st. dokončno podobo, ki se je z določenimi preureditvami v letih 1880., 1897 ohranila do današnjih dni. Danes vodovodni sistem še vedno deluje in oskrbuje s pitno vodo dve gospodinjstvi. Sistem obsega iz kamna zidano podzemno obokano zajetje kamor priteče voda iz zemeljske razpoke. Od tod odvečna voda odteka v potok, ostala pa se vodi po podzemnem cevovodu v bližnji vodni zbiralnik. Leta 2003 so ob gradnji solkanske obvoznice prvotni kamniti zbiralnik podrli, malo stran pa zgradili nov betonski in ga oblekli v kamen, tako, da ima zunanji izgled podoben prvotnemu. Del tega vodovodnega sistema je upodobil slikar Anton Gvajc (1865-1935) na platnu z naslovom Vodnjak v Solkanu (136 x 79 cm). Nastala je pred prvo svetovno vojno, ko je slikar učil risanje na srednjih šolah v Gorici. Sliko hrani slovenska vlada.

Leta 1700 so patri frančiškanski iz Svete Gore v brajdi solkanskega frančiškanskega hospica obzidali in uredili izvir v Zagradu. Na to spominja na prvotnem mestu ohranjeni latinski napis z velikimi črkami vklesanimi v kamnito preklado, ki se glasi: »OPUS FRATRUM MINORUM MONTISSANCTI SUB G.P.F.S.S.L.I. ANNO MDCC«. Goriški meščan druge polovice 19. st., Anton von Mailly je v svojih »Goriških spomenikih« zapisal, da so pod Sv. Katarino na lokaciji, ki nosi ime Zagrad, ponoči na Silvestrovo k studencu hodila solkanska dekleta, da bi na gladini vode ugledala obraz bodočega ženina. Čistost vode potrjujejo v njej živeči raki. Če ob poletnih večerih svetiš v vodo lahko ugledaš kakšnega kako se počasi premika po dnu velikega korita. Studenec je lahko prijetna točka postanka in oddiha za mnoge, ki so namenjeni na vrh Sv. Katarine.
V kratki bodočnosti morda grozi studencu izginotje. Pod hribom gradijo predor, ki je del solkanske obvoznice, kar lahko povzroči pretrganje žile. To bi bila boleča izguba za bližnjo okolico in cel Solkan. Le upamo lahko, da do tega ne bo prišlo.

Če se od izvira v Zagradu napotimo po poti, ki vodi na Sv. Katarino naletimo po nekaj sto metrih na tretji obzidan izvir imenovan Supot. Tudi ta je zanimiv, nahaja se tik ob poti. Nekoč naj bi oskrboval posest pl. Bartolomejev.

Ob poti za solkansko cerkvijo teče potok imenovan Pahara. Od hiš za cerkvijo naprej, ponikne v podzemlje, kjer teče pod trgom Plenčiča in Jožeta Srebrniča in se nato izliva v Sočo. V bližini hidroelektrarne po Soški dolini so še trije zanimivi potoki.

besedilo prispeval: Jernej Vidmar