Zaradi lege v bližini Gorice, se je tu razvilo predmestno življenje, tukaj je živel tudi del goriškega plemstva kot tudi uglednega in premožnega meščanstva, ki so za seboj pustili nekaj rezidenc, npr. Vila Bartolomei, v kateri je danes oddelek Goriškega muzeja. Kraj je postal pomemben predvsem v 18. stoletju, ko so ob Soči, zaradi rasti predelovalne industrije, postavili mline in žage (ostanki vidni pri »starem jezu«), najbolj pa so Solkan zaznamovali mizarji, ki so bili priznani daleč naokrog in so s svojimi izdelki celo zmagovali po evropskih sejmih. Solkan je bil s Sveto goro tudi romarska meka in furmanska postojanka.

Kljub izjemni preteklosti pa je ob gradnji novega mesta po 2. svetovni vojni Solkan prišel na stranski tir, do leta 1988 je celo veljal samo za mestni predel Nove Gorice, tedaj pa so krajani dosegli, da je začel spet delovati s statusom samostojnega naselja, vendar je s selitvijo dejavnosti v Novo Gorico, kraj izgubil svoj nekdanji lesk. Še vedno pa stoji na prometno in strateško pomembnem prostoru, saj je edina povezovalna pot Soške in Vipavske doline – iz njega tečejo ceste po dolini Soče, v Goriška brda, na Trnovsko planoto in v Čepovansko dolino.

Solkanska znamenitost je železniški most s 85 m dolgim lokom, ki je tehnični spomenik. Kamniti lok je bil v času nastanka (leta 1906) največji v Evropi. Italijani so med 1. svetovno vojno porušeni most zgledno obnovili; lok so izdelali iz armiranega betona. V bližini železniškega pa so leta 1985 zgradili še cestni most čez Sočo za tako imenovano sabotinsko cesto, ki povezuje Brda z Novo Gorico deloma tudi čez italijansko državno ozemlje.

V kraju delujejo Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo, turistično društvo, športno društvo, aktivni so predvsem solkanski kajakaši, društvo upokojencev in kotalkarski klub, športno društvo pa organizira vsakoletno prireditev »Poletje ob Soči«.